Že ime Camino samo po sebi zveni zelo avanturistično. Dolga pot, ko dneve in tedne hodiš po poteh starodavne romarske poti do mesta Santiago de Compostela.
Preteklo leto in pol je bilo za vse nas zelo težavno. Za Zorana, ki je bil navajen potovati, pa še toliko bolj. Prišel je do točke, ko si je rekel – ali ostanem doma in se mi zmeša, ali pa grem na pot. Izbral je slednje.
Potovanje bomo začeli v romantičnem Parizu, ki je bil za Zorana ogrevanje in privajanje, da ponovno potuje. Sprehod po mestu, mimo svetovnih znamenitosti, kot so Eifflov stolp, Louvre in cerkev Notre Dame, je bil samo začetek tokratne poti.
Iz Pariza se je z vlakom odpeljal do mesta St Jean Pied de Port, kjer je začel več kot 800 kilometrov dolgo pešpot. Tu je dobil romarski potni list »Credencial del Peregrino«, v katerega je v naslednjih tednih dodajal žige krajev in mest, skozi katere je hodil.
Zgodaj zjutraj naslednjega dne si je oprtal nahrbtnik in začel s prvo etapo čez Pireneje. Tu se je pričela njegova dolga pot, ki ni bila samo hoja, ampak čas za spoznavanje nove dežele, pokrajine in čas za spoznavanje samega sebe. »Buen camino« pa so postale besede, ki jih je najpogosteje slišal od sorodnih duš, peregrinov oz. romarjev in domačinov ob poti. V naslednjih dneh in tednih ga je pot vodila skozi številne vasice in večja mesta, kot so Pamplona, Burgos, Leon in na koncu Santiago. Kraji in romarji, ki jih je srečeval na poti, pa so pisali spomine, ki mu bodo ostali za vedno.
32. dan hoje je s solzami v očeh pripešačil na osrednji trg pred cerkvijo v Santiagu in srečno končal svoj camino.
Kot da mu po 32 dneh hoje še ni bilo dovolj, jo je mahnil, peš seveda, še do skoraj 90 kilometrov oddaljenega svetilnika Finisterre – konec sveta, kjer je oznaka 0.000 km.
Preden je poletel domov, se je ustavil še v Portu in Lizboni.
Več o zanimivi osebni izkušnji s poti pa na predavanju, ki bo trajalo 70–80 minut.