Likovni ustvarjalec Gregor Samastur se s samostojno razstavo v CID-u predstavlja že trinajsto leto zapored.
Likovni kritik Mario Berdič je ob razstavi zapisal, da Samastur “v svojem najnovejšem ciklu združuje mikro- in makrokosmos v eno samo celoto, pri čemer se prepoznavnim eliptičnim in poleliptičnim likovnim objektom, ki asociirajo na galaksije, pridružujejo še čisto abstraktne, risarske, torej črtaste poteze, komponirane v neskončna omrežja, ki jih je umetnik sicer že prej upodabljal, asociirajoč na kozmične strune, ki se lahko zavijajo ali vozlajo v večdimenzijske razsežnosti.” (celotno kritiko objavljamo v nadaljevanju)
Gregor Samastur pa pravi, da njegov cikel “Univerzum, združen v celoto, (…) nekako dokazuje, da je vse v vseh dimenzijah med seboj povezano in tvori nam zaradi svoje neskončnosti še vedno nepredstavljivo in nedoumljivo celoto.
Razstava bo na ogled do 6. marca, vstopnine ni, vabljeni k ogledu!
“UNIVERSUM: GREGOR SAMASTUR V CID-u, XIII.
Beseda universum je pravzaprav samostalnik iz latinskega pridevnika v obliki srednjega spola, sestavljen iz besed unum in versum (eden, obrnjen), pri čemer glagol verto (obrnem) najdemo v tej ali oni izpeljanki skoraj v vseh (pra)indoevropskih jezikih, vključno s sanskrtom. Pomen je nekako takšen, da je vse obrnjeno vase, v eno samo celoto. To pa je tudi eno od sporočil Gregorja Samasturja, saj v svojem najnovejšem ciklu združuje mikro- in makrokosmos v eno samo celoto, pri čemer se prepoznavnim eliptičnim in poleliptičnim likovnim objektom, ki asociirajo na galaksije, pridružujejo še čisto abstraktne, risarske, torej črtaste poteze, komponirane v neskončna omrežja, ki jih je umetnik sicer že prej upodabljal, asociirajoč na kozmične strune, ki se lahko zavijajo ali vozlajo v večdimenzjske razsežnosti na nivoju Planckove konstante, v tako imenovanem Calabi-Yaujevem mikro-prostoru. Carl Sagan je nekoč, med drugim, izjavil, da vesolje ne potrebuje stvarnika, saj je že samo po sebi inteligentno in se je sposobno samo nadgrajevati, kar pa je seveda trn v peti teologom, ki trdijo, da je prima causa lahko edinole vsemogočni Bog, ki je iz nekakšne massae confusae ustvaril primo materijo in tako naprej, torej je iz kaosa končno naredil red. In tako je sedaj vse v redu? Tudi Gregor Samastur se sprašuje, seveda v likovni obliki, ali je mogoče, da je vse, kar pač je, posledica nekega naključnega velikega poka, povzročitelja singularitete, ki sicer v njegovih slikah še zmeraj odzvanja nekje v ozadju, ali pa je universum ali kozmos ali vesolje ali vsemirje v resnici domača naloga nekega demiurga. In potem je tukaj še trikratno vprašanje v enem: kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo (po smrti?), tako kot je tudi Paul Gaugin naslovil eno od svojih eksotičnih upodobitev. Neposredno na to vprašanje se nanašata še naslednji, torej, ali imamo ljudje dušo in kaj se z njo zgodi, ko nas več ni na tem planetu, enem od neskončnih, četudi je za nas edini. In na koncu še podvprašanje, ali bi ljudje tako noreli s pridobivanjem ozemelj in naravnih resursov ter se med seboj tako lahkotno pobijali in uničevali naravo zaradi skrajno kratkotrajnih materialnih dobrin in zaradi tiste volje za moč, ki jo je tako elegantno predstavil Nietzsche, ko bi stoprocentno vedeli, da nadaljujemo svoje bivanje v neki drugi, manj nasilni in nematerialni obliki? Zagotovo bi se raje posvečali medsebojnemu izkazovanju ljubezni in umetniški ustvarjalnosti, ki plemeniti duha. Morda pa so Samasturjeve ovalne galaksije hkrati tudi simboli duš, ki bivajo tam nekje med zvezdami, skupaj s še eno, ki ji umetnik že 13. leto posveča svojo samostojno razstavo, tokrat morda najbolj transcendentno med vsemi doslej?”
– Mario Berdič Codella, v Mariboru, februar 2020